prof. dr. ŽIVA DEU
izr. prof. ALEKSANDER SAŠA OSTAN
izr. prof. dr. LUKA SKANSI
dr. BRANISLAV FOLIĆ
dr. CEREN SEZER
prof. dr. SONJA IFKO
prof. dr. ŽIVA DEU
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, Slovenija
E-mail: ziva.deu@guest.arnes.si
Arhitekta, doktorica arhitekturnih znanosti, redna profesorica Univerze v Ljubljani, ki je bila vrsto let zaposlena na Fakulteti za arhitekturo, je strokovni in širši javnosti znana predvsem kot velika in izjemno vztrajna zagovornica razvojnega varovanja slovenske stavbne dediščine, predvsem dediščine na podeželju. V udejanjanje opisanega cilja so usmerjeni vsi njeni nastopi na znanstvenih in strokovnih konferencah, vodenja številnih interdisciplinarnih delavnic z vzorčno izpeljanimi nadgradnjami obstoječega, izobraževalna predavanja in znanstveni, strokovni in poljudni prispevki v revijah in publikacijah. O dragocenostih, pomenu in o načinih razvojnega varovanja slovenske stavbne kulture govorijo tudi vse avtorske monografije. Povezano s temo razprave – identiteta slovenskega podeželja - izpostavimo monografije: Stavbarstvo slovenskega podeželja (2001), Prenova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju (2004), Podeželske hiše na Slovenskem (2006), Prenova stanovanjskih stavb (2019), Najlepše slovenske prenovljene hiše I in II (2010; 2012) in Hiše za boljše življenje, stare in nove, z dediščino, okolju prijazne in zdrave (2024).
Osrednji govor: KULTURNE KRAJINE: NEKOČ IN DANES
Kulturne krajine, ki jih je s svojim delom oblikoval človek, določa seštevek naravnih zemljišč, kmetijsko obdelovalnih površin in prostorov naselitve. Ker slovensko ozemlje pogojuje izjemna podnebna in geomorfološka pestrost, so kulturne krajine med seboj opazno in pomembno različne. Vse sestavine privlačno pestrih in raznolikih kulturnih krajin so podrobno raziskane in predstavljene v množici strokovnih in poljudnih gradiv. Med njimi tudi prostori naselitve - naselja in stavbe, pomembno zrcalo postopnega razvoja slovenske kulture bivanja.
V prispevku bo osvetljena zadnja, pred dvajsetimi leti in več izdelana nadgradnja obstoječih analiz in vrednotenj naselbinskih in arhitekturnih raznolikosti. Delo je bilo izdelano s ciljem postavitve dovolj dobrega in natančnega vodila za razvojno varovanje podedovanih naselbinskih in arhitekturnih dosežkov. Tako so za vsako v paleti kulturnih krajin predstavljene naselbinske in arhitekturne sestavine z namenom neprecenljivega vira navdiha za ustvarjanje novosti z upoštevanjem in ne z brisanjem preteklosti. Še posebej zato, ker so izpostavljene povezovalne značilnosti oblikovanja naselij in stavb nepogrešljiv in nenadomestljiv kazalec postopne izkustvene prilagoditve prostoru gradnje, dovršene prilagoditve človekovim potrebam in so neprecenljivo vreden dokaz doseženih domačih mojstrskih spretnosti, s katerimi so graditelji v izvirno lepoto združili tuje vplive in umetnostna hotenja kraja svojega delovanja.
Z upoštevanjem v raziskavi izpostavljenih skupnih sestavin podedovanega, bi se v oblikovanju novega, sodobnega in našemu času prilagojenega razvoja poselitve in arhitektur ohranila ne samo izjemna poselitvena in arhitekturna raznolikost, ampak tudi raznolikost in lepota kulturnih krajin. Poleg tega bi razumna nadgradnja odstrtih dosežkov preteklih graditeljev predstavljala pot v želeno okolju prijazno, zdravo in prijetno bivanje.
Žal raziskava ni dosegla razcveta in ne udejanjanja in zgodilo se je to, kar so redki, predvsem tuji opazovalci napovedovali. Slovenija je postala stihijsko urejena globalna vas, ki jo po hitri cesti prevoziš v pičlih treh urah, brez arhitekture, ki bi ostala v spominu. Da je trditev pravilna, se prepričajte sami!
izr. prof. ALEKSANDER SAŠA OSTAN
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, Slovenija
E-mail: aleksander.ostan@fa.uni-lj.si
Aleksander Saša Ostan je arhitekt, urbanist, publicist in profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Je član ZAPS, DAL, DAP, DUPPS, pred časom tudi neformalne skupine Odprti krog in društva Sestava. Z Natašo Pavlin vodita arhitekturno urbanistični Atelje Ostan Pavlin, kjer se na celovit način ukvarjajo z bivalno in arhitekturno kulturo, s trajnostnim razvojem ter raziskovanjem, tudi v luči paradigmatskih sprememb v prostoru in času. Ostan je na različne načine dejaven tako doma kot tudi v tujini. Je zagovornik celostnega, trajnostnega pristopa k urejanju prostora in gradnji stavb. Projekti ateljeja segajo od velikega do majhnega merila, vključuje kulturo in naturo, teorijo in prakso, tradicijo in invencijo, globalno in lokalno, prenove in novogradnje. Vodi tudi strokovne delavnice in ekskurzije, predava na simpozijih, piše, riše, žirira, oblikuje razstave in fotografira. Je tudi avtor številnih razprav in člankov v strokovnih revijah ter prejemnik številnih mednarodnih in nacionalnih strokovnih nagrad za realizirane arhitekture.
Osrednji govor: POMENI PROSTORA, ARHITEKTURE IN URBANIZMA V SODOBNEM SVETU: ISKANJE RAVNOVESJA MED TRADICIJO IN INVENCIJO
1. Splošno: kompleksna kriza sveta in njene manifestacije v prostoru
Prostorčasja sodobnega sveta danes ne ogrožajo le podnebne spremembe, onesnaževanje, vojne, genocidi in etnocidi, fundamentalizmi in terorizmi, diktature in odtujene politike, umetna inteligenca in roboti, odsotnost etičnih standardov in odgovornosti in drugo, temveč tudi vse bolj intenzivna in neselektivna, neobvladana (sub)urbanizacija planetarnih ozemelj. Gradbeni sektor skoznjo proizvaja skoraj polovico svetovnih odpadkov, porabi skoraj polovico svetovne energije ter letno pozida neverjetne površine prostih zemljišč. Progresistična miselnost je v gradbeništvu (povezanem s spornimi politikami ter z nepremičninskimi in zemljiškimi špekulacijami) še vedno prevladujoča, širša ozaveščenost o posledicah takšnega početja pa zelo šibka.
2. Konkretno: pomeni in vloge prostorske kulture, arhitekture in urbanizma
Stanje stvari v prostorih sveta bi lahko povzeli kot vse težje berljivo prisotnost tradicionalnih, avtohtonih kultur in njihovih manifestacij na eni strani ter vse glasnejše, agresivno širjenje generičnih, globalizacijskih, univerzalističnih (sub)urbanih krajin. Razpoka med tradicionalnimi in progresivnimi vrednotami, med starimi in novimi plastmi v prostoru, med spoštovanjem naselbinske dediščine in njeno ignoranco, med globljo kulturno ozaveščenostjo in pehanjem za hitrimi zaslužki teče tudi na polju med senzibiliziranimi arhitekti in urbanisti na eni strani ter oportunističnimi načrtovalci, projektanti in graditelji na drugi. Kako vzpostaviti smiseln most in ravnovesje med podedovano »identiteto« in vzpostavljanjem »modernosti«, med tradicijo in invencijo, starim in novim, sta pravzaprav ključna dilema in izziv sodobnih prostorskih strok. Arhitektura si mora za to poslanstvo kot široka, interdisciplinarna in inkluzivna disciplina ponovno priboriti svoje izvorno kulturno, umetniško in tehnično poslanstvo, s katerim je od nekdaj opravljala predano vlogo grajenja boljšega in lepšega sveta!
V predavanju bom (splošno) skozi niz ilustrativnih podob predstavil kritično stanje stvari, da bi z inspirativnimi primeri (konkretno) iz sveta in Slovenije (vključno z našimi projekti) demostriral, kje ležita moč arhitekture in urbanizma danes.
izr. prof. dr. LUKA SKANSI
Politecnico di Milano – DAStU, Oddelek za arhitekturo in urbane študije, Italija
E-mail:
Luka Skansi je zgodovinar arhitekture, izredni profesor na Politecnico di Milano (DAStU – Dipartimento di Architettura e Studi Urbani). Njegovo raziskovalno delo obsega različne geografske in časovne kontekste 20. stoletja ter se osredotoča na teme prostorskosti v arhitekturi, konstrukcije ali njenega odnosa z geopolitiko.
Osrednji govor: MEJNE REGIONALNOSTI. NACIONALNE RETORIKE NA SPORNIH OZEMLJIH
dr. BRANISLAV FOLIĆ
Oddelek za arhitekturne znanosti, Fakulteta za inženirstvo in arhitekturne znanosti, Metropolitanska univerza v Torontu, Ontario
E-mail: bfolic@torontomu.ca
Branislav Folić je arhitekt in raziskovalec, specializiran za izobraževanje, prakso in projekte na področju kulturne dediščine. Arhitekturo je študiral v ZDA in Srbiji, doktoriral pa je na Univerzi v Beogradu leta 2015. Že na začetku kariere si je pridobil mednarodne izkušnje pri podjetju Pollard Thomas and Edwards Architects v Londonu, kjer je delal na projektih prenove stanovanjskih objektov in dediščine. Leta 2008 je soustanovil Folic Architects, kjer je vodil projekte stanovanjskih in poslovnih nepremičnin ter restavracije dediščine v Beogradu. Njegov akademski prispevek vključuje poučevanje metodologije arhitekturnega projektiranja in vodenje dveh oblikovalskih studiev. Sodeloval je na študijskih obiskih po Evropi in raziskuje trajnost, odpornost in arhitekturno izobraževanje. Je avtor knjige Nova šola arhitekture v Beogradu (2017) in je prispeval k mednarodnim znanstvenim odborom. Trenutno živi v Ontariu, kjer svoje evropske izkušnje uporablja za reševanje izzivov pomanjkanja vmesnih stanovanjskih tipologij (missing middle housing) in deluje kot honorarni predavatelj na Oddelku za arhitekturo univerze TMU.
Osrednji govor: VKLJUČEVANJE AVTOHTONIH ARHITEKTURNIH NAČEL V TRAJNOSTNO OBLIKOVANJE: PRIMER REGIONALNE ODPORNOSTI V KANADI
Avtorji: dr. Branislav Folić, Ivan Martinović, prof. dr. Saja Kosanović
Raziskava preučuje vključevanje avtohtonih arhitekturnih načel v sodobno trajnostno oblikovanje v Kanadi. Avtohtone skupnosti so dolgo razvijale gradbene metode, ki so se odzivale na podnebje in so bile varčne z viri, kar se ujema z okoljsko in kulturno trajnostjo. Z analizo ključnih konceptov, kot so izbira materialov, pasivno oblikovanje in prostorska prilagoditev, je raziskava obravnavala njihovo relevantnost za sodobno arhitekturo in urbani razvoj.
Predhodna študija primera pregleduje obstoječe prakse, ki temeljijo na avtohtonem znanju (poleg konvencionalnih metodologij), pri čemer ocenjuje, kako arhitekti interpretirajo njihove kulturne vplive in vključujejo avtohtona načela v svoje projekte. Študija poudarja pomen dela z lokalnimi materiali, spoštovanja okolja in vključevanja skupnosti, kar dokazuje, kako ti brezčasni koncepti prispevajo k odporni in trajnostni arhitekturi.
Ker se Kanada premika proti vključevanju avtohtonega znanja v splošno prakso, ta raziskava preučuje vlogo arhitektov pri spodbujanju bolj trajnostnega in kulturno ozaveščenega grajenega okolja. Razpravlja o učinkovitosti materialov, trajnosti in razgradnji stavb ob koncu njihovega življenjskega cikla, pri čemer trdi, da lahko regionalizem ponudi učinkovitejše rešitve za urbano odpornost kot zgolj tehnološki napredki.
Ker se Kanada premika proti vključevanju avtohtonega znanja v splošno prakso, ta raziskava preučuje vlogo arhitektov pri spodbujanju bolj trajnostnega in kulturno ozaveščenega grajenega okolja. Razpravlja o učinkovitosti materialov, trajnosti in razgradnji stavb ob koncu njihovega življenjskega cikla, pri čemer trdi, da lahko regionalizem ponudi učinkovitejše rešitve za urbano odpornost kot zgolj tehnološki napredki.
dr. CEREN SEZER
Skupnostni sodelovalni laboratorij za pravične prehode (CCLab), Fakulteta za arhitekturo, Univerza RWTH Aachen
E-mail:
Ceren Sezer je arhitektka, urbanistka in vodja raziskovalne skupine pri CCLab na Univerzi RWTH Aachen v Nemčiji v okviru Inštituta za urbano oblikovanje in evropski urbanizem. Doktorirala in magistrirala je iz urbanizma na Tehnični univerzi v Delftu na Nizozemskem ter diplomirala iz arhitekture na Tehnični univerzi v Istanbulu. Ceren je bila gostujoča raziskovalka na MIT, Politecnico di Milano in ETH Zürich in prispeva k področju s članstvom v uredniških odborih ter aktivnim sodelovanjem v mednarodnih akademskih in civilnih mrežah.
CCLab je transdisciplinarna platforma, ki deluje na presečišču participativnega oblikovanja, prostorske pravičnosti in trajnosti. Njen cilj je oblikovati bolj pravična, podnebno odporna in vključujoča okolja s soustvarjanjem prostorskih vizij in akcijskih načrtov s skupnostmi, občinami in univerzitetnimi deležniki. Njeno delo zajema različne kontekste, vključno z univerzitetnimi kampusi in soseskami, in temelji na kvalitativnih in kvantitativnih orodjih, ki podpirajo odločanje, zlasti v kontekstih, kjer se energetske tranzicije prepletajo s socialno neenakostjo. Javni prostor v pristopih laboratorija zavzema osrednje mesto, saj je obravnavan kot vitalna arena za demokratično udejstvovanje, kulturno identiteto in kolektivno delovanje. S pretvorbo raziskav v prakso CCLab obravnava lokalne potrebe, hkrati pa prispeva k širšim preobrazbam v smeri pravičnih in trajnostnih urbanih prihodnosti.
Osrednji govor: SOOBLIKOVANJE ZA PRIPADNOST: IDENTITETA, PRAVIČNOST IN SODELOVANJE PRI OBLIKOVANJU URBANIH PRIHODNOSTI
Predavanje izpodbija konvencionalno razumevanje “regionalne kontekstualizacije” in v arhitekturni in urbani transformaciji predlaga bolj vključujoče, k pravičnosti in trajnosti usmerjene perspektive na prostor in identiteto. Namesto da se zanaša na fiksne tipologije ali nostalgične interpretacije regionalizma, raziskuje, kako lahko participativne, lokacijsko umeščene in podnebno ozaveščene oblikovalske prakse spodbujajo prilagodljive, pravične in kulturno utemeljene preobrazbe grajenega okolja.
Predavanje zagovarja kritično preoblikovanje arhitekturne identitete, ne kot ponavljanje zgodovinskih oblik, temveč kot dinamično pogajanje med spominom, pomenom in materialnimi pogoji, ki jih oblikujejo družbeno-okoljske realnosti. To zahteva oblikovalske pristope, ki so fleksibilni, refleksivni in odzivni tako na lokalno znanje kot na globalne izzive.
Ključno sporočilo predavanja je razmislek o vlogi arhitekturnega izobraževanja in univerz kot civilnih institucij in učnih okolij, ki imajo sposobnost oblikovati prihodnje oblikovalske kulture. Univerze imajo odgovornost, da opremijo študente z veščinami za obvladovanje kompleksnosti, sodelovanje med disciplinami in sodelovanje z raznolikimi skupnostmi. S povezovanjem izobraževanja, raziskovanja in prakse lahko arhitekturne šole pripravijo prihodnje strokovnjake, da oblikujejo s skrbjo tako za ljudi kot za planet, in da smiselno prispevajo h vključujočim in trajnostnim urbanim prihodnostim. V tem smislu univerza postane ne le kraj produkcije znanja, temveč živi laboratorij za transformativne spremembe.
prof. dr. SONJA IFKO
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, Slovenija
E-mail: sonja.ifko@fa.uni-lj.si
Dr. Sonja Ifko je arhitektka, redna profesorica na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Je predstojnica Interdisciplinarnega inštituta za trajnostno dediščino Univerze v Ljubljani. Njena glavna raziskovalna področja so ohranjanje arhitekturne in urbane dediščina 19. in 20. stoletja, urbana regeneracija in prilagodljiva ponovna uporaba območij industrijske dediščine, ohranjanje in interpretativna prezentacija območij dediščine. Raziskovanje dopolnjuje s projektnim delom na področju prenove in interpretacije kulturne dediščine. Vodila je številne raziskave in delavnice na področju ohranjanja in trajnostne revitalizacije območij dediščine. Trenutno vodi nacionalni temeljni raziskovalni projekt Dediščina za vključujočo trajnostno preobrazbo. Je predsednica Slovenskega nacionalnega odbora ICOMOS in nacionalna predstavnica Slovenije v TICCIH. Je članica Slovenske nacionalne komisije za UNESCO in članica Strokovne komisije za svetovno dediščino pri Slovenski nacionalni komisiji za UNESCO.
Osrednji govor: ARHITEKTURNA DEDIŠČINA - TEMELJ IDENTITETE IN TRAJNOSTNI KAPITAL LOKALNIH SKUPNOSTI
Letos obeležujemo petdeseto obletnico Evropskega leta arhitekturne dediščine, ki je pod geslom Future for our Past izpostavilo pomen arhitekturne dediščine za kvaliteto življenja Evropejcev. Amsterdamska deklaracija, sprejeta na kongresu o arhitekturni dediščine oktobra istega leta, je izpostavila conservation of the architectural heritage as one of the major objectives of urban and regional planning in uvedla integral conservation kot pristop, ki omogoča celostno ohranjanje dediščine in njeno aktivno vključevanje sodobno življenja, če izpostavimo le dve najpomembnejši izhodišči, ki sta bili deset let pozneje vključeni v Granadsko konvencijo, kot obvezujoči dokument, ki ga je ratificirala tudi Slovenija. Po petih desetletjih lahko rečemo, da so načelno formalno zagotovljeni pogoji za tovrstno obravnavo dediščine tudi v našem prostoru, praksa pa kaže še vedno številne izzive.
Prispevek se osredotoča na predstavitev interdisciplinarnega projekta Dediščina za vključujočo trajnostno preobrazbo, ki raziskuje večdimenzionalno vlogo kulturen dediščine za razvoj lokalnih skupnosti. Dediščino v projektu opredelimo skladno s sodobno konservatorsko teorijo kot proces sprememb vir za trajnostni razvoj lokalnih skupnosti. Obravnavamo jo kot trajnostni kapital – kulturni, družbeni, ekonomski in okoljski lokalnih skupnosti, ki omogoča uravnotežen trajnostni razvoj, če so projekti oživljanja dediščine vključujoče upravljani in upoštevajo realnost razvojno ekonomskih razmer prostora katerega del so. Predstavljeni bodo rezultati dela v okviru štirih eksperimentalnih laboratorijev RevitLabov, ki smo jih izvedli na območjih opuščene in underused nepremične kulturne dediščine v manjših slovenskih občinah. Ti so osnova za oblikovanje modela Kulturna dediščina 4.0, ki bo namenjen usmerjanju projektov prilagodljive ponovne uporabe dediščine, da bi z upoštevanjem ključnih trajnostnih parametrov razvoja dosegali uravnotežene in vključujoče pristope oživljanja arhitekturne dediščine ter njeno kontekstualizacijo v prostoru in času.
Zahvaljujem se Agenciji Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost za podporo raziskave, ki je financirana v okviru sporazuma o dodelitvi sredstev J7-4641.